Iz likovne zbirke Riko

Kako misliti zbirko? Kot pravi Gerard Wajcman, je zbirka vselej prikrajšana za najmanj en objekt, ki vedno znova umanjka. In prav ta vedno znova manjkajoči objekt ne spodbuja le novih zbirateljskih odločitev, ampak nenehno spodbuja razmislek, česa je zbirka prikrajšana, katera dela v njej niso prisotna. Pogled, ki zbirko hipotetično dopolnjuje, je bil tokrat zaupan Nini Skumavc, da pristopi k oblikovanju razstave, kjer dela iz zbirke predstavljajo izhodišče za razstavo. Umik zbirateljskega pogleda v prid kuratorskega pristopa odpira in nudi nove poglede na posamezna dela in obenem jih vsebinsko umešča v pomenske horizonte z drugimi deli.

Razstava z naslovom Neznosna lahkost bivanja v celoto zaokroža dela umetnic in umetnikov srednje in mlajše generacije, ki sicer izhajajo iz različnih avtorskih pristopov, konceptualnih izhodišč in vsebinskih zasledovanj. Razstava kot vezno tkivo med njimi izpostavlja vizualne odtise prostorov (naravnih, arhitekturnih, urbanističnih, digitalnih) na njihovih delih, v katerih se plastijo različne vsebinske konotacije, ki spreminjajo pogled na prostor, prisoten že veliko prej. Izhodišče razstave predstavljajo dela umetnikov Jake Babnika in Boštjana Puclja, ki na zaslon izbranih prizorov iz narave deponirata (neviden) spomin na dogodke, ki so se tam izvršili, ter Arjana Pregla in Uroša Potočnika, ki z družbeno-angažiranimi komentarji preoblikujeta in presprašujeta vsebinske konotacije danih prostorov. Dela izbranih umetnikov iz Likovne zbirke Riko  so z naslonom na koncept prikrajšane zbirke Gerarda Wajcmana postavljena v dialog z deli Žive Drvarič, Đejmi Hadrović, Dejana Habichta, Nika Erika Neubauerja, Line Rice, Špele Škulj in skupine Small but dangers, ki prav tako oživljajo oz. drugačijo podobe prostora v nosilce pripovedi različnih aktualnih bivanjskih razsežnosti

Izhodišče tokratnega izbora oz. razstave predstavljata deli Jake Babnika in Boštjana Puclja. Babnikova serija Jebodrom (2012-14) in Puceljeva Zbogom (2013-) kažeta prizore iz urbane krajine in narave, nemalokrat odmaknjena in celo spregledana mesta. V ospredju njunega zanimanja ni krajina kot izvorni motiv, temveč izbrani prostor, kjer dogajanje na njem preoblikuje njegovo videnje in razumevanje. Babnik v seriji zasleduje specifične prostore seksualnih avantur (kar namiguje naslov serije, povzet po slengovskem izrazu, ki se na Balkanu uporablja za poimenovanje tovrstnih lokacij), Pucelj pa na prvi pogled mirna, idilično spokojna mesta, ki so jih posamezniki izbrali za zadnje dejanje v svojem življenju – samomor.

Arjan Pregl v seriji slik Petminutna revolucija (2015) spreminja konkretno spominsko obeležje, postavljeno v javni prostor. Na fotografski podobi odstrani podobo javnega spomenika z ideološkimi konotacijami ter jo slikarsko nadomesti z »dekorativno hobi skulpturo« ter tako ironično zbanalizira trajnost spomenikov s političnimi predznaki. Medtem ko Pregl z izbrisi in preoblikovanjem intervenira v javni prostor političnega značaja, Špela Škulj problematizira posege in sledi človeka v krajini. V Rumeni seriji(2022) fotografij, posnetih iz potovanj po svetu, se poslužuje rumene barve kot najbolj vidne v barvnem spektru, ki se kot opozorilna uporablja tudi na gradbiščih. Z njo briše in hkrati poudarja človekovo delo, gradbene posege in objekte sredi narave ter ji vrača, kar je njeno – prostor, ki ji je bil odvzet.

Geometrična abstrakcija Spreminjanje barve 1(2014-16) pod lazurnimi barvnimi nanosi skriva z algoritmom določene barvne ploskve, ki jih Uroš Potočnik s pomočjo računalniškega programa prenaša iz reklamnih letakov. Podobe izobilja in sreče, s katerimi je prežet naš vsakdanjik, slikar s pomočjo računalniškega algoritma spreobrne v abstraktne »reklamne impresije«. V njih se sicer izgublja dobesedna referenca na reklamne letake, ohranja pa se racionalna mrežna kompozicija kot odraz reda, na katerega se sklicujejo sistemi nadzora in moči, ki obvladujejo našo družbeno in zasebno realnost. Slika It's a sin (2021) umetniške skupine Small but dangers, ki jo sestavljata Mateja Rojc in Simon Hudolin vsebuje odslikane oblike in vzorce, ki so prevzeti iz baročnih graščin, kjer sta avtorja opravljala restavratorsko delo. Prenos in tudi preoblikovanje teh elementov na slikarsko platno ustvari enigmatično podobo, v kateri postane naslon na izvor motiva skoraj nerazpoznaven.

Živa Drvarič s svojim subtilnim, nežnim delom Blur II (2021) odpira prostor vsakdanje intime. Analogna fotografija, odtisnjena na platno, je izbrana iz avtoričinega fotografskega arhiva, ki nastaja na podlagi beleženja vsakodnevnih trenutkov. Izvorna podoba je zamegljena in s tem v tehničnem smislu (nenamerno) ponesrečena; ko jo avtorica poveča in odtisne na platno, se prav ta napaka sprevrže v iluzijo bližine in domačnosti. Intimni pogled, ki oživlja podobo, opazimo tudi na fotografiji #24 iz serije Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat (2019) Nika Erika Neubauerja. Serija je avtorjev osebni poklon mestu Bari v južni Italiji, njegovim surovim in trdoživim urbanim konturam ter občutku domačnosti, gostoljubja, ki preveva južnoitalijanska mesta. Prav ta kontrast med kaosom ter mehkobo ustvarja posebno atmosfero nad podobami tega mesta, nanj se sklicuje avtor tudi v naslovu, povzet po italijanskem pregovoru, ki pravi, da ko prideš na jug, vedno jočeš dvakrat: ko vanj vstopiš in ko ga zapustiš. 

Đejmi Hadrović v seriji Zahida je feministka (2016) portretira svoje družinsko, intimno okolje. Podobe žensk iz svoje družine dopolnjuje z besedili, jim s tem da glas in jih umešča v konkretno življenjsko zgodbo. Intimne zgodbe vpenja v lokalno zgodovino ter obenem tudi v širša družbena vprašanja, ki problematizirajo predvsem položaj žensk na Balkanu, ki ga je beli zahodni feminizem večkrat spregledal.

Triptih grafik Line Rice s čisto linijsko risbo v konturah tematizira prostor in njegovo transformacijo med praznino in polnostjo, redom in neredom, trajnostjo in minljivostjo. Skorajda filmsko kadrirani prizori kažejo in obenem odpirajo vprašanje (ne)stabilnosti današnjega življenja. Tudi Dejan Habicht v fotografski seriji Dekonstrukcija moderne (2008-10) tematizira spremembo prostora, vendar na institucionalni in celo simbolni ravni; kaže namreč prenovo notranjosti Moderne galerije. Naslov poleg dobesednega pomena kaže tudi na spremembe znotraj kanona umetnostne zgodovine, ki jo simbolizira ravno fizična prenova osrednje umetnostne institucije. Razgradnja, preobrazba, spreminjanje prostora  nagovarja vselej s tudi nestalnim in spreminjajočim pomenom, ki ga vsebuje in obenem ustvarja dani prostor.

Okvir razstave se tako kaže kot nekakšna promenada, po kateri lahko s pogledom razkrivamo plasti neznosne lahkosti našega bivanja. Ta se okoli prostorov, v katerih bivamo, delujemo, čustvujemo, imaginiramo, mislimo in se angažiramo, ovija kot nekakšna membrana, s katero prostor vselej presega lastno materialnost, nadzorovano geometrijo in načrtovan pomen.    

Likovna zbirka Riko je zasebna umetniška zbirka podjetja Riko. V zbirki so zastopani najpomembnejši avtorji zadnjih 100 let – od impresionistov do sodobnih avtorjev, ki jih v zadnjih 10 letih bolj pospešeno zasledujemo. Trenutno zbirka obsega približno 350 del; obseg zbirke se z zbirateljskimi odkupi redno širi oz. dopolnjuje.