Galerija Miklova hiša, Ribnica, Slovenija, 5. 12. 2022
Kuratorka Nina Skumavc je izbrana umetniška dela iz Rikove
zbirke dopolnila z novimi in jih zaokrožila v razstavo Neznosna lahkost
bivanja v Galeriji Miklova hiša v Ribnici.
Kako
misliti zbirko? Kot pravi Gerard Wajcman, je zbirka vselej prikrajšana za
najmanj en objekt, ki vedno znova u-manjka. In prav ta vedno znova manjkajoči
objekt ne spodbuja le novih zbirateljskih odločitev, temveč tudi razmislek, za
kaj je zbirka prikrajšana, katera dela v njej niso prisotna. Pogled, ki zbirko hipotetičnodopolnjuje, je bil tokrat zaupan Nini Skumavc, da pristopi k oblikovanju
razstave, kjer dela iz zbirke predstavljajo zgolj izhodišče za razstavo. Umik
zbirateljskega pogleda v prid kuratorskega pristopa odpira in nudi nove poglede
na posamezna dela in jih obenem vsebinsko umešča v pomenske horizonte z drugimi
deli.
Razstava z naslovom Neznosna lahkost bivanja v celoto zaokroža dela umetnic
in umetnikov srednje in mlajše generacije, ki sicer izhajajo iz različnih
avtorskih pristopov, konceptualnih izhodišč in vsebinskih zasledovanj. Razstava
kot vezno tkivo med njimi izpostavlja vizualne odtise prostorov (naravnih,
arhitekturnih, urbanističnih, digitalnih, zasebnih, javnih) na njihovih delih,
v katerih se plastijo različne vsebinske konotacije, ki spreminjajo pogled na
prostor, prisoten že veliko prej. Izhodišče razstave predstavljajo dela
umetnikov Jake Babnika in Boštjana Puclja, ki na zaslon izbranih prizorov iz
narave deponirata (neviden) spomin na dogodke, ki so se tam izvršili, ter Arjana
Pregla in Uroša Potočnika, ki z družbeno-angažiranimi komentarji preoblikujeta in
presprašujeta vsebinske konotacije danih prostorov. Dela naštetih umetnikov iz
Likovne zbirke Riko so z naslonom na koncept prikrajšane zbirke postavljena v dialog z deli Žive
Drvarič, Đejmi Hadrović, Dejana Habichta, Nika Erika Neubauerja, Line Rice,
Špele Škulj in skupine Small but dangers, ki prav tako oživljajo oz. drugačijo
podobe prostora v nosilce pripovedi različnih aktualnih bivanjskih razsežnosti.
Okvir razstave se tako kaže kot promenada, po kateri lahko s pogledom
razkrivamo plasti neznosne lahkosti našega bivanja. Ta se okoli
prostorov, v katerih bivamo, delujemo, čustvujemo, imaginiramo, mislimo in se
angažiramo, ovija kot nekakšna membrana, s katero prostor vselej presega lastno
materialnost, nadzorovano geometrijo in načrtovan pomen.